Žgoča zlatica. ( Ranúnculus Flámmula)
Po vlažnih krajih sploh, zlasti pa po mokrotnih travnikih, kraj jarkov in jezer cvete od rožnika do jeseni b žgoča zlatica, po cvetu sorodnicam podobna. Po vlažnih pašnikih kraj gozdov in med lesovi jo najdeš z drugimi v družbi, zakaj živina se je skrbno ogiblje. V tleh ima kratko, precej debelo koreniko, iz ktere poganja šop belkastih, močnih korenin.
Steblo gre malokdaj naravnost na viš, navadno polega po tleh ali se polagoma vzdiga od zemlje. Votlo je in nekoliko robato ter 20-45 centimetrov (8-17 palcev) visoko. Spodi je večjidel brez vej, zgoraj pa vejnato in golo kakor ostalo zelišče, ali pa tudi porasteno s kratkimi dlačicami.
Listi so raztreseni po steblu. Spodnji so jajčasti ali suličasti in stojijo na dolgih recljih, višji so suličasti in pritrjeni na kračjih recljih, privrhni so ožji in sedeči. Vsi obsegajo steblo z nožnico, ki prehaja v valjast, žlebast in od strani stisnjen recelj. V prvi polovici so po robu celi, v drugi pa oboroženi z majhnimi, oddaljenimi zobci.
Bledorumeni cveti so majhni in imajo kratko, od ostalega cveta stoječo ali celó malo nazaj zavihano čašico. Njeni lističi se nikoli ne dotikajo reclja, kakor je to pri nekterih zlaticah navada. Venčevi lističi (spodi na desni) so spredi lepo zaokroženi in s podolžnimi črticami okrašeni. Plodovi (na desni nad venčevim lističem) so majhne, jajčaste rožke s kratko konico, ki narejajo oblasto glavico.
Žgoča zlatica je izmed hudo strupenih zelišč in polna ostrega otrova. Kar smo povedali o prvi njenega rodú, velja tudi o njej. Tu naj omenimo samo sledečo dogodbo. Neka žena si je namazala z njo roko, da bi se iznebila mrzlice. Vsled tega se je vnela koža, in nastal je nevaren prisad.
Išči
?
?
?
