Njivska zlatica ali grebénec je silen poljski plevel; a ker je njivska zlatica kakor zlatice sploh tudi človeškemu zdravju nevarna, postavili smo jo na to častno mesto. V zemlji ima vlaknate, včasi prav debele korenine, iznad kterih se vzdigne 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko, okroglo steblo. Spodi je popolnoma golo, proti vrhu redko dlakavo in v zadnji tretjini navadno zveriženo; tu je tudi vejnato.
Listi so po mestu različni. Spodnji so jajčasti in spredi nazobčani, ostali pa tridelni ali trojnati. Posamezni listki ali krpe so ali samo globoko nazobčani, ali pa dvo-, tridelni in nazobčani ali krpasti. Krpe in listki so ponajveč klinasti. Vsi imajo nožnico, steblo obsegajočo; najvišji so sedeči, ostali pa recljati. Med pritlehnimi in prvimi stebelnimi listi je precejšnji presledek brez listov. Zelišče je videti nekako bledo, in tudi drobni cveti so nekako pobledeli. Ploščnate rožke (na desni spodi in po vejicah) se okončujejo v kratek kljunček in so posute z majhnimi, šiljastimi bodicami.
Njivske zlatice ni lahko izgrešiti, ker se takoj ovadi po svoji, od žitnih bilij dosti bledejši barvi. Ako bi to ne zadoščalo, pridejo ti na pomoč majhni, žvepleno-rumeni cveti in končno tudi plodovi, ktere moreš že v cvetu spoznati. Po čašici visijo dolge kosmatinice. Ta zlatica cvete tedaj, ko jame rž napravljati klasje, t. j. od velikega travna do malega srpana, ko se začne kmet ozirati po ženjicah. Najljubša so ji razna žita, pa tudi med drugo poljščino ni ravno redka. Ker nima korenike, gre rada iz zemlje. V svojih lastnostih se približuje drugim, manj ostrim sorodnicam.
Išči
?
?
?
