Travniška zlatica ( Ranúnculus ácer), zlatičnica, vránka, cedólika, samojéd, kuroslék ali uljesa ima v zemlji črno-rujavo, kratko pa debelo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Iz nje izraste jedno ali več okroglih, votlih in rogovilastih stebel, ki so videti gola, bliže pogledana kažejo prav kratke, ležeče dlačice po sebi. Visoka so 50-90 centimetrov (19-34 palcev).
Pritlehni listi stojijo na dolgih recljih; dlanasti so in globoko razdeljeni na pet krp. Posamezne krpe so zopet razdeljene na manjše krpice, ki so ali krpaste ali pa nazobčane. Zgoraj so dostikrat črnikasto poprskani ali rujavkasto-lisasti, včasi ob dnu celó belkasti. Steblo objemajo s široko nožnico, ktera prehaja v žlebast recelj. Stebelni listi so pritlehnim v obče podobni, samo manj razdeljeni so in na kračjih recljih pritrjeni; najvišji nimajo reclja, ampak sedijo na nožnici in so sploh prav neznatni.
Cveti stojijo konec vej in vejic in se razcvetijo polagoma. Zelenkasta ali rumenkasta čašica je rumeno obrobljena, proti koncu navadno rudeče progasta in odpadljiva. Njeni pojedini lističi so podolgasti, kadunjasto vglobljeni in zunaj dlakavi. Rumenih venčevih lističev je pet; postavljeni so med in nad čašne lističe in se svetijo kakor tolšča ter imajo na zgornji strani blizu dna majhno luskico, za ktero se nabira med. Srčasti so in obdajajo mnogoštevilne rumene prašnike, sredi kterih sedijo zelene plodnice. Iz vsake se razvije stisnjena, narobe-srčasta rožka , ki lahko izpade.
Travniška zlatica cvete od velikega travna do pozne jeseni in raste povsod po travnikih; tu je naša najnavadnejša rastlina. Da je tudi ne manjka po poljskih mejah, tratah, kraj gozdov, po pašnikih in drugih jednakih krajih, ni treba posebej zatrjevati. Ne ljubi pa le nižav, ampak tudi po planinah ni redka; tu je vendar znatno manjša in cvete nekoliko pozneje.
Vsi deli te rastline so jako ostri, najbolj pa cvetni popki. Kako deluje njen strup, pokažeta nam naj dva dogodka.
I. Sedemdesetletna ženica, ktero je silno trgalo po udih, umila si je zvečer noge z vodo, v kteri je kuhala liste od travniške zlatice. Da bi ji bolj pomagalo, obvezala si je noge z omenjenimi listi. Po noči so jo vzbudile hude bolečine. Vrže torej obvezo z nog, in misleč, da bodo bolečine popolnoma ponehale, izplakne si ude z vodo. Obe nogi sta bili do kolen kakor zažgani, rudeči, vroči, in tu pa tam so se bili izpahnili mehurčki. Bolnico je izpreletaval mraz in vročina, in tožila je o neznosnih bolečinah. Poslali so po zdravnika, ki je ukrenil potrebno. Vendar se je prikazal navzlic zdravniški pomoči tretjega dne mestoma črni prisad. Bolnica se je tresla; ko se je zravnala, napadala jo je omotica, bila je nemirna in postala rudečega obraza. Jednajstega dne je odjenjala vročina, in rane so se zboljšale. Ko je preteklo pol leta, ponovile so se bolečine v okolčju, in nasledek temu je bil, da so otrpnile noge, in da je mogla revica le še o berglah hoditi.
II. Tu smo zvedeli, kako deluje travniška zlatica na zunanje dele človeškega telesa. Zdaj pa poglejmo, kakšni so nasledki, ako pride ta strup v telo. Žal, da moramo objaviti žalostno dogodbo, ki se je končala s smrtjo dveh dečkov. Použila sta namreč korenike od travniške zlatice, vsled česar jima je postalo jako slabo in bljuvanja ni bilo ne konca ne kraja. Mlajši je umrl že črez pol ure, starejši pa po dveh urah.
Išči
?
?
?
