Zlatičasta véternica ( Anemóne ranunculoídes) je podlesni prava sestra. Ne samo da je jednake oblike in velikosti, druži se z njo skoro povsod, le v gozde ne gre tako rada. Najbolj ji ugajajo prostori kraj lesov in loke, kjer je dosti grmovja in dobra zemlja. Priimek "zlatičasta" je dobila zato, ker je po cvetu najbolj podobna nekterim zlaticam, kakoršnih raste mnogo po naših krajih.
V zemlji ima zala rastlinica valjasto, plazečo koreniko, od ktere se razširjajo tanke, toda dolge vlaknate koreninice; zunaj je rujava ali rumena, znotraj pa bela.
Korenika pošlje spomladi šibko, okroglo steblo na dan. Redkokdaj je ravno, navadno je nepravilno zveriženo in večjidel golo ter rudečkasto. Daleč pod cvetom nosi tri krovne liste. Ti imajo kratke, žlebaste in rudeče reclje, sami so pa lepo zeleni. Vsak list je narezan na tri krpe, ki se razdelijo še na manjše krpice. Vsaka krpa se spodi klinasto zožuje in prehaja v recelj. Pritlehni list je krovnim jednak, samo njegov recelj je daljši.
Rudečkasto steblo nosi rumen cvet, kterega napravlja pet jajčastih lističev. Dobi se jih pa tudi več, toda so ožji. V cvetu je mnogo rumenih prašnikov in zelenih pestičev; iz zadnjih se razvijejo rožke, ki se okončujejo v kratek kljunček.
Kakor smo že omenili, raste družno s podlesno véternico in cvete malega in velikega travna. Tudi ta je ostrega okusa in v svojih lastnostih sploh sorodnicam jednaka. Vendar se ni zabeležil noben dogodek, da bi bili prišli z njo ljudje v ožjo dotiko. Sicer pa trdijo popotniki, da se poslužujejo Kamčadalci te rastline, kedar mažejo sulice in drugo orožje s strupom. Rane, ki jih napravi tako orožje, so neki prav nevarne.
Išči
?
?
?
