Martin Cilenšek:
Habulica. ( Actaea spicáta.)
Habulica ali divji teloh je strupena rastlina gorskih gozdov in višjih predgorij. V tleh ima temnorujavo, glavato in zveriženo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Znotraj je rumenkasta in kaže na prerezu zvezdaste kroge zaokroženih vlaken. Posušena je črna in potem telohovi precej podobna ter se včasi tudi namesto nje uporablja.
Steblo je golo in gladko, včasi nekoliko robato in 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko. Spodi ima majhne luske, proti vrhu se pa navadno nekoliko razveji. Zelišče nosi pritlehne in stebelne liste; zadnji so pritrjeni na kolencih in pritlehnim skoro do pičice jednaki. Sploh jih ni mnogo; na steblu 2-3. Vsi so veliki in včasi celó 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in skoro ravno toliko široki. Večjidel so večkrat-trojnati, njihove krpe priostrene in globoko, pa nejednako nazobčane in spodi dlakave. Po steblu so listi raztreseni in se odlikujejo po žlebastih recljih. Privrhni listi so tridelni s srčastim dnom.
Konec stebla je razcvetje, ktero napravlja rahel grozd z 10-15 neznatnimi cveti. Čašica je zelenkasto-bela, venčevi lističi in mnogobrojni prašniki pa beli. Iz plodnice se razvijejo podolgaste, črne, mnogosemne jagode.
Habúlica cvete velikega travna in rožnika in raste najrajši po senčnatih prostorih. Listi so tako ostri, da povzročijo na koži mehurčke. Najbolj strupene so jagode. Večkrat se je opazovalo, da so se otrovali z njimi ljudje in ptice. Tudi korenika je nevarna; od začetka je grenkega, potem žgočega okusa.
Išči
?
?
?
