Registracija Prijava
Prijavite napako, komentirajte, predlagajte ...
back back Home Gallery
pinterest Facebook Twitter email LinkedIn Digg Reddit Google Bookmarks
Not registered/ Not logged in
Avtorji
Išči

Anemone pulsatilla

Pulsatilla vulgaris, Navadni kosmatinec
Pulsatilla vulgaris, Navadni kosmatinec
Pulsatilla vulgaris, Navadni kosmatinec
Pulsatilla vulgaris, Navadni kosmatinec
Komentarji Samo za taxonomsko enoto: Anemone pulsatilla:
2105 sl 16.08.2016   18:39:22   miran  

Martin Cilenšek:

Po suhih gričih in holmih, zlasti na inače nerodovitni zemlji, raste lepa pomladanska rastlina, velikonočnica ( Anemóne pulsatílla). Najbolj prikladna ji je vapnena podlaga, pa tudi peščenih tal ne zametuje.


Ali povsod je ne nahajamo, ampak samo sem ter tja. Kjer se je naselila in do dobrega udomačila, ondi je ni zlepa odpraviti, in vsako leto o velikonočnem času poganja precej visoka stebla iz korenike. Kakor druge se ravná tudi ona po vremenu, in ko nastopijo topli dnevi, in ko ogrejejo solnčni žarki zemljo, prikaže se velikonočnica s kocinasto glavico na beli dan.

Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta korenika se spušča navadno naravnost v tla. Ako pa najde na svojem potu kako oviro, na pr. kako skalo, leze po njej v stran in pošilja mnogo debelejših in tanših koreninic v prst, da srkajo živež.


Ko je učakala že več let, razveji se na zgornjem koncu in postane glavata. Pokrita je s temnimi ostanki prejšnjih listov in ima ob koncu trdne luskaste lističe, ki delajo popek letošnjih poganjkov.


Spomladi odstopijo dlakave luskice, in izmed njih se vzdiguje istotako kosmato steblo, čegar konec je lepo v popek zavit in varuje cvet mraza, ki tako zgodaj še večkrat potegne. Ta popek sestavljajo trije krovni listi, ktere nahajamo pozneje pod cvetom. Njihovi spodnji deli so zrasteni v precej širok zvonast rob, kteri objema steblo kakor nožnica; zgornji deli so pa dlanasto razcepljeni in stojijo kakor prsti na roki. Okroglo steblo se nikdar ne razveji, ne nosi nikdar pravih listov in raste navadno naravnost na viš ter se konča v velik cvet.


Lepi cvet ima 6 čašnih lističev, ki stojijo v dveh krogih in napravljajo razširjen zvon. Zunaj so povsod jednakomerno kosmati in imajo spredi v čopič zavite dlačice. Znotraj so goli in povsod lepo vijolični ter premreženi z nežnimi temnejšimi žilami. Velikonočnica cvete le kratek čas. Kmalu zvenejo čašni lističi in popadajo z rastline. Venca nima, in mnogobrojni rumeni prašniki stojijo neposredno za čašico. Vsi niso jednako dolgi, ampak zunanji so najkračji in za njimi vedno večji. Vsi pa so pritrjeni okoli odebeljenega in zaokroženega stebelnega konca ter obdajajo v sredi stoječe, zgoraj vijolične nitke, kterih je tudi prav lepo število. Spodi je vsaka taka nitka nekoliko debelejša in povsod s kratkimi dlačicarni pora-stena. To so pestiči, ki se razvijejo v repate rožke. Kako modro je pač skrbela božja roka za rastlino! Sicer majhno seme ostane zaprto v oplodju, dokler ne pride na kak ugoden kraj, kjer more kaliti. Repati plod vzdigne lahko veter v zrak in ga odnese, med tem ko bi seme padlo na tla, in ker bi se ga preveč nakopičilo okoli matere rastline, ne moglo bi poganjati nobeno.


Cveti navadno kvišku štrlijo, včasi se nagnejo tudi malo v stran, ali kimasti niso nikdar. Prašniki so skoro za polovico kračji od čašice.


Velikonočnica ali zaspanka dobi tudi prave liste, samo nekoliko pozneje. Izmed že omenjenih lusk ob koreniki izrastejo iz stranskih popkov veliki, dva-trikrat-pérnasto razdeljeni listi, ki so nacepljeni na ozke, priostrene krpice. Zgoraj so temno-, spodi pa bledozeleni in zlasti v mladosti močno kosmati. Reclji so okrogli in ob dnu nekoliko razširjeni.


Velikonočnica postane človeku lahko prav nevarna in mu more vzeti celó življenje. Res je, da nima vabljivih jagod, ki bi otroke najbolj mikale, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesreča. Ako si s presno rastlino močno drgamo kožo, vname se, in napravijo se na njej mehurčki, in pripoveduje se celó, da je na tak način nastal prisad. Cveti, listi in steblo so žgočega okusa, ki se pa zdatno zmanjša, ako se je rastlina posušila.


Najmanj nevarna je še korenika. Sok, ki se poceja iz stisnjenega zelišča, izpremeni se naglo v prav ostro in rezno dišečo soparo, ktera sili človeka na kihanje in ga žge v goltancu. Posebno hitro se to godi, ako se postavi sok na toplo. Otroci sploh iztaknejo radi vse in pridejo včasi v dotiko z rečmi, ki jih prav nič ne brigajo. Tako se je pripetilo otroku, ki je v svoji radovednosti vohal v posodo, v kteri se je pripravljalo zdravilo od velikonočnice. Dobil je rudeče in zabuhle oči, obraz mu je pa potemnel. Ker je bila pomoč hitro na mestu, izginila je za nekaj časa oteklina, in tudi prejšnja barva se mu je zopet povrnila.


Velikonočnico rabijo kakor marsiktero strupeno rastlino tudi v zdravilstvu. Kakor so pokazale poskušnje, deluje dobro na krvni obtok in na živce, ali samo tedaj, ko je prišlo zdravilo iz zdravnikove roke. Ako ga je pa preveč prišlo v želodec, bati se je najhujšega. Človeka začne nekaj na želodec pritiskati, sili ga na bljuvanje, in bruhati jame, da je groza. Zdaj pritisne še driska, ki ga jako oslabi. Kako hud mora biti ta strup, posnamemo lahko tudi iz tega, da oboli želodec za vnetico, ki se razširi kmalu na čreva. Dostikrat lomi bolnika krč in primejo ga božjastni napadi, kterih ga reši včasi sama smrt. Tako deluje ta strupenica na človeka. O sreči moremo govoriti, da je ne nahajamo povsod, in da raste po pustih, včasi celó nepristopnih krajih.


Po suhotah in pustinjah tudi živina ne najde paše, in ker naša rastlina tako zgodaj cvete, nahuditi ji more le redkokdaj. Ali vendar se je že dogodilo, da je s travo pomúlila tudi mlada stebla velikonočnice, ki so poganjala med njo. Takemu živinčetu se šibijo noge, trese se po vsem životu, in njegovi odpadki so krvavi; v nekoliko dneh pogine v strašnih mukah. Kjer se nahaja velikonočnica po suhih pašnikih, ima jo gospodar v svojih rokah. Izruje jo naj, predno je dozorelo seme.

Dodaj komentar:
captcha =
SQL processing 5,Page generated in 522 miliseconds